Misel meseca

"
Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in
Bog živi v njem.
"

1 Jn 4,16


Sveti Peter

SVETI PETER, PRVAK APOSTOLOV

Slovesni praznik apostolov Petra in Pavla nam kliče v spomin dva moža, ki sta bila po božjem načrtu izbrana, da postavita človeški temelj Kristusovi Cerkvi. Kristus je svetega Petra določil za Skalo, na kateri bo zidal svojo Cerkev; svetega Pavla pa za ogrodje, ki ga je izvolil. Da ponese njegovo ime pred pogane (Apd 9,15). Poslanstva si nista prilastila sama, namenil jima ga je Bog, ki je tudi vodil njuno človeško usodo, računal pa je na osebni značaj obeh. Tako vidimo v začetkih Cerkve uresničenje božjih sklepov, ki pa imajo na zunaj značaj človeškega dela. Prav to je predmet vsakega svetniškega praznovanja, kakor ga je zelo razločno mogoče videti pri obeh apostolskih prvakih.

APOSTOL PETER je bil doma v ribiški vasi Betsajdi onstran Genezareškega jezera. Očetu je bilo ime Janez, skrajšano Jona. Peter se je od tam priženil v mesto Kafarnaum onstran jezera. Evangelisti ne omenjajo ženinega imena – morda je bil že vdovec; pač pa taščo, ki je sprejemala Jezusa in apostole v goste in jo je Jezus ozdravil (Mk 1,29). Sveto pismo s poudarkom omenja pomembnost Petrovega ribiškega poklica. Petra in njegovega brata Andreja je Jezus poklical, ko sta metala mreže v morje in jima je rekel: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi«. Takoj sta pustila mreže in šla za njim (Mk, 1, 16 – 18). Jezus je tudi stopil v Petrov čoln ter iz tega čolna učil množice (Lk 5, 4), kar je gotovo mišljeno simbolično: v Cerkvi bo Kristus učil iz Petrovega čolna. Razločno je to videti tudi iz čudežnega ribjega lova, ki je nato sledil. Ob belem dnevu je Peter na Jezusovo besedo vrgel mrežo in zajel tolikšno množico rib, da se je mreža trgala. Ob tem dogodku, ki se po človeških računih ni mogel pripetiti, je Petra obšla groza. Zavedal se je delovanja božje moči in lastne slabosti ter rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Jezus pa mu je še razločneje določil njegovo ribiško nalogo: »Ne boj se; odslej boš  ljudi lovil!« (Lk 5,3-11) – ne z lastno, ampak božjo pomočjo.

Da bo Peter imel v Jezusovem kraljestvu posebno vlogo, višjo od drugih učencev, je povedal Jezus takoj na začetku. Evangelist Janez piše, da sta bila Andrej in Peter med učenci Janeza Krstnika in sta šele nato šla za Jezusom. Andrej ga je prvi odkril in povedal Petru: »Našli smo Mesija« in ga privedel k Jezusu. Ta mu je že ob prvem srečanju spremenil ime z besedami: » Ti si Simon, Janezov sin; ti se boš imenoval Kefa«, kar pomeni Peter, po naše Skala. Sprememba imena posega po svetopisemskih pojmih prav do bistva človeške osebnosti. Pomen novega imena je pozneje Kristus sam razločno opredelil. Zato je uporabil priložnost, k ose je z učenci mudil pri izvirih Jordana izpod mogočne pečine, nad katero je stal poganski tempelj boga Pana (ta označba lege se zdi važnejša kakor po bližnjem mestu Cezareja Filipova). Tam je Peter po božjem navdihu (»zakaj meso in kri ti tega nista razodela«) odgovoril na Jezusovo vprašanje, kdo je Sin človekov: »Ti si Kristus , Sin živega Boga«. Peter je povedal to, kar mu je razodel Bog in tako izrazil voljo, da hoče biti glasnik božje in ne samo človeške resnice. Zato mu je odgovoril Kristus ob pogledu na mogočno skalo nad izvirom Jordana: » Pa tudi jaz tebi povem:« Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata (=moč pekla in časa) je ne bosta premagala in dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. In karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih. In karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih (Mt 16, 13-19).

Za ta veliki božji načrt, ki presega redne človeške moči, je Peter izrazil svojo pripravljenost, ni pa bil še zanj notranje zrel. Kristus je zanj Petra vidno in vztrajno šele vzgajal. Del te vzgoje je bil v tem, da je Petra vzel (z Jakobom in Janezom) za pričo dogodkov, ki jih drugi apostoli niso doživeli. Vpričo njega je obudil Jairovo hčer (Mk 5, 37), se je spremenil na gori (Mk 9, 2-9) in molil na Oljski gori (Mk 14, 33). Peter je temu vodstvu sledil s prisrčno željo, da bi Jezusa res razumel in sodeloval z njim. Na gori spremenjenja je takoj predlagal: »Učenik, dobro je, da smo tu; naredimo tri šotore…« (Mk 9,5). Drugič prosi Jezusa: » Razloži nam to priliko« (Mt 15, 15).

Kristus je Petra posebno vzgajal za močno vero. Ko so ga učenci videli ponoči hoditi po vodi, se je oglasil Peter in rekel:« Gospod, če si ti, ukaži, naj grem po vodi k tebi«. Na Jezusovo besedo: »Pridi!«, je res stopil na vodo, pa se je zbal vetra in se začel potapljati. Prosil je Jezusa za pomoč. Jezus je stegnil roko in ga držal, dokler nista stopila v čoln. Hkrati ga je grajal: »Malovernež, zakaj si dvomil?« Pogoj za Petrovo službo je bilo brezpogojno zaupanje v Kristusovo božjo moč, ki mu pomaga izvrševati božje ukaze. Jezusova graja je prinesla dober sad. Ko je Jezus napovedal novozavezno daritev kruha in vina, spremenjena v Jezusovo telo in kri, in zahteval od apostolov izpoved vere, je Peter že znal odgovoriti: »Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, Sin božji« (Jan 6, 69-70). Za tega in takega Učenika pa je bil še vedno preveč po človeško navdušen, zato ga je moral Jezus še ponovno vzeti v šolo, da se ukloni zgolj božjim božjim načrtom in opusti človeške.

Ko je Jezus napovedal svojo smrt in vstajenje, je Peter ugovarjal temu, da bi se Jezus pustil umoriti. Zato mu je branil: »Nikakor, Gospod, to se ti ne sme zgoditi!« Jezus te prisrčne vdanosti ni zavrnil, povedal pa je, naj Peter računa z božjimi nameni. Rekel je Petru: »Pojdi od mene, satan (=skušnjavec)! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je božjega, ampak na to, kar je človeškega« (Mt 16, 21-23). Kmalu nato mu je Učenik v Kafarnaumu ukazal, naj ujame ribo in statér (=štiri drahme), ki ga bo imela v ustih, uporabi za davek za Jezusa in zase (Mt 17,27). Pozneje kakor druge apostole uči Jezus Petra odpuščati (Mt 18, 21-22) in mu razloži delež učencev v svojem kraljestvu (18, 27-30). Pri zadnji večerji Petru posebej razloži smisel umivanja nog (Jan 13,6-10).

Ob Jezusovem trpljenju je Jezusova šola za Petra dosegla svoj dramatični vrhunec. V prečloveški vnemi je Peter na Jezusovo napoved, da ga bo sramotno trikrat zatajil, še vedno zatrjeval: »In ko bi bilo treba iti s teboj v smrt, te ne bom zatajil« (Mk 14, 29-31). Ta njegova vdanost Učeniku Petra sicer na Oljski gori ni ovirala, da ne bi med Jezusovo predsmrtno grozo zaspal, pozneje pa je vendar s tveganjem odsekal služabniku velikega duhovnika Malhu desno uho in je odnehal šele na Jezusovo besedo: »Vtakni meč v nožnico! Ali naj ne pijem keliha, ki mi ga je dal  Oče?« (Jan 18, 10-11). Preden je do konca zatrl zgolj naravno vdanost kot zvest človek, je Peter moral spoznati šibkost svoje značajnosti, kadar je ne podpira božja pomoč. Učenika je res trikrat zatajil, ob petelinjem petju in Jezusovem pogledu pa se je bridko zjokal (Mk 14, 66-72; Lk 22, 55-62). Trenutno je pozabil na svojo prisrčno ljubezen do Jezusa, ko pa se je nanjo spet spomnil, ga je vodila k popolnemu kesanju. Zato mu je tudi Kristus to slabost čisto izbrisal in jo uporabil za nagib trajne in vse ovire zmagujoče Petrove ljubezni. Bilo je spet pri Cezareji Filipovi, kjer je ob pogledu na skalo vrh izvira reke Jordana Peter trikrat Jezusu zagotovil svojo neomajno ljubezen in dobil zato končno naročilo, naj v tej ljubezni do Boga pase čredo jagnjet in ovac Kristusove Cerkve. Jezus mu je tedaj še napovedal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga, in mu je za sklep dal naročilo, ki ga je Peter odslej z oporo v božji milosti do pičice spolnil: »Hodi za menoj« (Jan 21, 15-19). Petrovo šolanje je bilo končano; bilo je uspešno in dokončano, zakaj poslej se je bila vsa njegova človeška umnost, spretnost in vdanost povzpela na ravan, kjer odloča samo Bog. Zdaj je bil Peter res Skala, ves božji in zraven tega nam po človeški strani prikupen in zaupanja vreden. Voditelj Kristusove Cerkve mora razumeti človeško grešnost in moč kesanja, da more modro in sočutno voditi ljudi k poboljšanju življenja.

Težko si je misliti za grešnike kaj bolj tolažljivega, kot je bila Jezusova ljubezniva pozornost do apostola Petra, ko se mu je in to – posebej kot prvemu - prikazal po svojem vstajenju in mu zagotovil popolno odpuščanje (Lk 24, 34; 1 Kor 15,5). Kar Bog izbriše, samo veča njegovo čast in ne pusti samotnih sledov. Tako je Peter v dneh po vstajenju enako v časteh pri Jezusu in pri apostolih. Kakor v prejšnjih časih je prvak apostolov in prvi Jezusov zaupnik (prim. Jan 20, 6; 21, 2-22).

Ko je Jezus odšel v nebo, vodi mirno in stvarno izvolitev učenca Matija za apostola (Apd 1, 15-26) in na binkoštni dan razloži množici, da se je spolnila Joelova napoved o prihodu Svetega Duha (Ap 2, 14-36). Judovskim prvakom pove, da je treba Boga bolj poslušat kot ljudi; gre prvi v zapor in prvi prestaja kazen; dela čudeže v Jezusovem imenu nad hromim revežem; nad mrtvoudnim Enejem v Lidi in nad umrlo Tabito v Jopi (Apd pogl. 3, 4, 5, 9, 12). Prav tako nastopa kot mogočen sodnik v vrstah bratov v Jeruzalemu (Apd 5, 2-11) in v Samariji (Apd 8, 20-23). Dosledno s tem moramo misliti, da se je Peter odločil za novo pomoč prvi Cerkvi po diakonih (Apd 6,1-6), kakor je sprejel stotnika Kornelija kot prvega pogana v Cerkev in to znal uspešno zagovarjati pri svojih bratih iz obreze (Apd 10. in 11. pogl.). Ko se je Pavel spreobrnil, se je na prvi poti v Jeruzalem najprej predstavil Petru in ostal pri njem petnajst dni (Gal 1, 19); Peter, Jakob in Janez, »stebri« Cerkve, so mu »podali desnico vzajemnosti« (Gal 2, 9). Peter ima prvo odločilno besedo na apostolskem zboru v Jeruzalemu (Apd 15, 6-29), kjer so določili, naj poganom ne nakladajo bremen Mojzesove postave. Da se je sklep dosledno izvajal, se je apostol Pavel obrnil samo na Petra in uspel (Gal 2, 11-14).

Tedaj je bil Peter v Antiohiji. Jeruzalem je zapustil nekako leta 42, ko je uvidel, da iz tega središča Cerkve ne more več voditi. Tudi v Antiohiji ni ostal dolgo in se odločil po človeški preudarnosti in brez dvoma tudi po božjem navdihu, da mora cerkveno vodstvo prenesti v Rim. Prevzel je duhovni boj v okviru rimske države, da bo svetu mogel oznaniti Kristusa. Ob tem sklepu stopa pred nas nova silna veličina Petrove osebnosti. Galilejski ribič je vrgel mrežo globoko v morje. V Rimu ni bil stalno. V Jeruzalem se je vrnil na apostolski zbor, sam se je učil v Mali Aziji (1 Pet 1, 1) in v vsej Cerkvi je bilo čutiti njegov osebni vpliv (1 Kor 1, 12). Peter daje navodila, kako naj bero pisma, ki jih je napisal »preljubi brat Pavel z dano mu modrostjo« (2 Pet 15-16). In prav tako se apostol Pavel sklicuje na iste pravice, kakor jih ima Kefa (=Peter) in Gospodovi bratje (1 Kor 9,5). V pismu Galačanom (2,7) Pavel sicer še pravi, da mi je poverjeno oznanjevanje evangelija med neobrezanimi »kakor Petru med obrezanimi«, vendar je tu misliti samo na začetno delo, zakaj pozneje je, morda prav zaradi Pavlovega opomina (Gal 2, 11-14) delo obeh skupno. Pavel zato želi biti deležen bogatih sadov vere v Rimu, kjer deluje glavar Cerkve, Peter (Rim 1, 10-14). Iz Rima je Peter gotovo pisal svoje prve pismo (1 Pet 5, 13), polno preudarne pastirske modrosti in presenetljivo globokih misli; po vsej verjetnosti pa tudi drugo, ki je nekaka Petrova oporoka, napisana ob pričakovanju bližnje smrti. Tam pravi: »Mislim pa, da je prav, da vas z opomini dramim, dokler sem v tem šotoru, ker vem, da se bo moj šotor skoraj razdrl, kakor mi je naznanil tudi naš Gospod Jezus Kristus. Potruditi se tudi hočem, da se boste po mojem odhodu vedno mogli tega spominjati« (2 Pet 1, 14-15). Tam napoveduje tudi konec sveta, ki mu bosta sledili obljubljena nova nebesa in nova zemlja, ko bo Gospod znova prišel in svet sodil (2 Pet 3, 3-13). Peter je v teh besedah razodel, da je Cerkev poklicana v to, da ljudi pripravlja na drugi Kristusov prihod. Po njegovem »odhodu« nadaljujejo to poslanstvo rimski škofje, Petrovi nasledniki v službi in vodstvu apostolske cerkve do konca dni.

Petrov odhod z zemlje je bila njegova mučeniška smrt na križu, napovedana tudi po apostolu Janezu (Jan 21, 18-19). Istočasno z njim je umrl, umorjen z mečem tudi apostol Pavel, njegov »preljubi« brat. Smrt obeh apostolskih prvakov v Rimu sicer ni več opisana v svetem pismu, bila pa je tako splošno znana vsem kristjanom, da se je nanjo skliceval Klemen, tretji Pavlov naslednik, kakih 30 let pozneje (Kor 5, 1-5), le malo kasneje še Ignacij Antiohijski, škof istega sedeža, kakor ga je imel nekaj časa tudi Peter (Rim 4, 3), nato korintski škof Dionizij (Evzebij, Cerkev, zgod. II. 25, 8) in v drugem stoletju še duhovnik Gaj, ki pravi, da lahko pokaže na »trofeje«, to je posmrtne ostanke obeh apostolov. Isto potrjujejo soglasna izročila, katerim nikoli noben drug kraj na zemlji ni odgovarjal, pa tudi arheološka izkopavanja nekdanjih in najnovejših časov. V soglasju z zgodovinarjem Tacitom (Anali XV, 44) sodita Evzibij in sv. Hieronim, da je bil Peter križan leta 67 po Kristusovem rojstvu, ko je Neron kruto pobijal kristjane v Rimu. Ker se je to preganjanje začelo že leta 64, je možno nastaviti to mučeništvo že na to prvo leto, kakor sodijo nekateri novejši zgodovinarji. Origen je prvi zapisal, da je Peter hotel biti iz ponižnosti križan z glavo navzdol, kar potrjuje tudi sv. Hieronim (De viris ill. 1), ni pa to bilo običajno. Soglasno je tudi izročilo, potrjeno po rimskih uradnih predpisih in po izkopaninah, da je bil prvak apostolov križan v vznožju Janikula na kraju, ki imenuje Vatikan. Na tem mestu stoji Cerkev svetega Petra, prav tam, kjer je prvo baziliko sezidal že cesar Konstantin. Drugo mesto čaščenja je bilo v katakombah sv. Sebastijana, kjer so ohranjeni napisi (grafiti) iz 3. stoletja, v katerih se kristjani priporočajo priprošnji svetega Petra in Pavla. Papež Damaz piše, da sta tu »prej bivala« oba apostola, morda samo simbolično. V cerkvi svetega Petra v vezeh (in Vincoli) že od 5. stoletja časte verige iz Petrove ječe.

Za Kristjane našega časa je ob prazniku svetega Petra še vedno najpomembnejša misel, da je Zveličar sam učil prvaka svojih apostolov, kako bo mogel prevzeti vodstvo njegove Cerkve. Petrovo svetništvo je zorelo ob zvestem poseganju Jezusa v njegov človeško žlahtni značaj. Ko je Kristus vstal, je bila njegova božja moč že zanesljiva in stalna opora Petru. Zdaj mu je Jezus izročil vodstvo vsega svojega, z lastno krvjo pridobljenega božjega ljudstva. Najboljšo oceno Petrovega življenja je povzel Jezus sam v besedi: »Simon, Simon, glej satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico; jaz pa sem prosil zate, da ne opeša tvoja vera. In ko boš ti nekoč šel vase, potrdi dvoje brate (Lk 22, 31-32)«. Petrovo poslanstvo, da potrjuje v pravi veri brate, ki  verujejo v Kristusa in uživajo sadove božjega odrešenja, se od njegovega odhoda z zemlje nadaljuje med nami po papežih, Petrovih naslednikih. Vsega, kar je oznanil Kristus, se moremo po Petrovem prizadevanju vedno spominjati (prim. 2 Pet 1, 15), kadar obhajamo ta praznični spomin.

BSS X, 588-650; HiZ I, 62-68 (A. Vögtle); Žs II, 506-514 (Fr. Jaklič); Coulson 310-12.

Vir: Leto svetnikov (drugi del). 1970. dr. Maks Miklavčič in Jože Dolenc (ur.). Ljubljana, Zadruga katoliških duhovnikov
 


Sv. Peter in Pavel

(29. rožnik)

Nad 50 cerkvá je na Slovenskem posvečenih tema svetnikoma. Prvenstvo ima seveda prvi, ki je kot prvak med Kristusovimi učenci tudi prvi zasedel papeški prestol v Rimu. Tam so ga križali leta 64. Tudi v ljudskem izročilu velja ta dan predvsem kot praznik sv. Petra. Preprosti kafarnaumski ribič, nebogljen in človeški, tako da je svojega učenika v času stiske kar trikrat zapored zatajil in se zavoljo tega nato bridko zjokal, je bil ljudstvu kot človek blizu. Tako so mogle nastati neštete legende, v katerih Kristus potuje s sv. Petrom po svetu; sv. Peter pa je vseskozi smešna neroda, ki zmerom kaj napačnega ukrene, kadar vztraja pri svoji volji.

Te legende so nastale šele dosti pozneje. Sprva, v času pokristjanjenja evropskih narodov, so misijonarji prvega med Kristusovimi učenci, Skalo, na kateri stoji Njegova Cerkev; tistega, ki hrani ključe nebeškega kraljestva, postavljali med svetniki na prvo mesto. Znano je, da je germanski apostol sv. Bonifacij dal podreti hrast, posvečen bogu Donarju, in na njegovem mestu sezidati cerkev v čast sv. Petru. Podobno so, kot kaže, ravnali tudi misijonarji pri drugih narodih. Sv. Peter je tako v zgodnjem srednjem veku zelo verjetno povsod prevzemal mesto, ki ga je v poganstvu zavzemalo božanstvo strele, groma, hude ure in so se ga bali predvsem poljedelci. Da je med Slovani moral izpodriniti Peruna, za to neposrednih dokazov sicer nimamo. Najstarejša njemu posvečena cerkev pri nas, Sv. Peter pod Svetimi gorami, je nastala verjetno že pred letom 1000. Sicer pa ima sv. Peter na Štajerskem vrsto cerkvá iz 13. stoletja (Rajhenburg/Brestanica 1213; sv. Peter pri Mariboru 1236, Šempeter v Savinjski dolini 1256, Sv. Peter pri Radgoni 1256 itd.).

Božanstvo – naj mu je bilo ime že kakorkoli – ki se je moralo umakniti sv. Petru, je nemara zahtevalo človeške žrtve. Na to spominjajo nekatera verovanja tudi na Slovenskem. Njegovo čaščenje se je prepletalo tudi s čaščenjem Sonca, kateremu je bilo treba – kakor vemo – o kresu zažigati obredne ognje. Ob Petrovem so tudi pri nas zažigali kresove. Šempetrski kresovi so bili razširjeni predvsem v zahodni Slovenij, na Beneškem, v Soški dolini (Kobarid), okoli Mosta na Soči, dalje v Slovenski Istri, a tudi na Notranjskem (okolica Logatca) in celo na Dolenjskem. Kurili so jih na večer pred praznikom.

Na Petrovo preti smrtna nevarnost, če plezaš na drevo (češnjo) ali če se koplješ. Ta vera je razširjena po vsem Slovenskem in je po mnenju narodopiscev spomin na nekdanje človeške žrtve božanstvu, ki je bil predhodnik sv. Petra. Prekmurci so prepričani, da telebneš z drevesa, zlasti s češnjevega, če na Petrovo plezaš nanj. Za Štajersko je vedel v drugi polovici prejšnjega stoletja J. Pajek: »Kedor na Petrovo na drevo pleže, gotovo ž njega pade«; Mursko polje: »Kdor na Petrovo na črešnjo gre, gotovo ž nje pade in se ubije (sv. Jurij na Ščavnici)«. V Slovenskih goricah (Sv. Andraž) na današnji dan zato ne smeš na drevo, ker da so kače na drevju. Z nevarnostjo, da padeš z drevesa, grozijo tudi v okolici Laškega. Tudi na Dolenjskem (Krško) pravijo, da na Petrovo človek ne sme na češnjo, ker sicer »dol pade«. Okoli Zagradca (Kitni vrh) verujejo, da na ta dan ne smeš na drevo, zlasti na češnjo ne, ker »te sv. Peter dol vrže«. Vera sega tudi na Gorenjsko. V Cerkljah pri Kranju pravijo, da je na praznik sv. Petra in Pavla kača okoli drevesa kar ovita; če pa si kdo kljub temu drzne na drevo; naj ve, da je ta dan 99 nesreč na svetu. Zato jo predrznež kaj lahko skupi… Na Koroškem, v Podjuni in v Rožu, je Petrovo tako svet dan, da zleze še kača na drevo. Kdor ta dan češnje obira, prav gotovo z drevesa pade. Vera, da utone, kdor gre na Petrovo v vodo, je razširjena zlasti v ptujski in v ormoški okolici na Štajerskem. A tudi v Krškem se ta dan ne smeš kopati, ker sicer utoneš.

V Beli Krajini (Črnomelj) na Petrovo zakoljejo petelina »gospodarja«, ki vodi kokošjo družino in je dosegel poldrugo leto starosti. Tu šega ni samo spomin na petelina, ki je po pripovedi v evangeliju (Lk 22, 87-62) trikrat zapel, ko je Peter zatajil Kristusa. V indoevropskem verstvu je namreč petelin spremljevalec božanstva podzemlja (prim Odinovega petelina Vidhofnira), ki bi moralo biti v zvezi s poganskim predhodnikom sv. Petra.

Zvezo s kresnimi obredi predstavlja naposled šega, da v Beli Krajini (okolica Metlike) na Petrovo zjutraj pred soncem poberejo s streh ivanjske rože in vence ter jih odnesejo na cesto, da kolesa starejo vse bolezni in nesrečo ter hiša tako ostane obvarovana nezgod.

Mimo vseh teh ostankov iz predkrščanske dobe pa se je sv. Peter sam – ne toliko njegov spremljevalec – močno uveljavil v predstavnem življenju ljudstva. Po svoje je pripomoglo k temu brez dvoma tudi pospeševanje njegovega čaščenja s strani Karolingijcev v zgodnjem srednjem veku. Pesem, ki jo pojo okoli Rake na Dolenjskem lepo pove, kako je ljudstvo pojmovalo njegovo vlogo:

Danes je taiisti dan,
svetega Petra imenovan.
Srečen bodeš ti, kristjan,
Če častiš ga noč in dan.

 Vsa oblast je njemu dana,
Da je greha moč pregnana.
Dan mu je od vrat nebeških ključ,
Da nas pripelje v večno luč.

Zato se sv. Petru priporočajo za srečno zadnjo uro. Na Gorenjskem (okolica Kranja) so molili svoje dni vsak dan ob treh popoldne posebno molitev »po urah«, začenjala se je takole: Če umrjem ob eni, pridi ti, ljubi Jezus, k meni, vzemi to dušo, nesi jo v sveti raj! Če umrjem ob dveh, pridita sv. Peter in Pavel, vzemita to dušo, nesita jo v sveti raj!« itd.

Ker je bil sv. Peter po poklicu ribič, je povsem naravno, da so si ga ribiči izbrali za svojega zavetnika. Posebno slovenski ribiči v okolici Trsta ga zelo častijo. V njihovi prestolnici, pri Sv. Križu pri Trstu obhajajo njegov god kot svoj praznik s slovesnim cerkvenim opasilom.

Na drugi strani obhajamo Petrovo po pratiki prav sredi zorenja žit. Na Dolenjskem (Raka) pravijo, da mora biti o sv. Petru rž že zrela; na Krškem polju čakajo žanjice dan po sv. Petru in Pavlu rž samo še dopoldne, popoldne pa mora biti že zrela in jo gredo žet. Proso pa mora biti – tako pravijo okoli Škofje Loke – že tako veliko, da se lahko vrana v njem skrije. Ob tem času utihne kukavica. Pravijo, da odleti od nas, ko zagleda na njivi rženo kopico.

Kmetova skrb za letino je narekovala opazovanje vremena v tem važnem času. Ob Petrovem se mora začeti vročina. Zato pravijo v ljubljanski okolici (Polje), da »sveti Peter polena priklada, sv. Jakob (25. julija) pa štore«. Kmet se zdaj boji dežja. »Sv. Jurija luža in sv. Petra suša naredi dobro leto«. Če pa na Petrovo dežuje, bo pšenica rjava – taka je vera na Dolenjskem in v Beli Krajini. Štajercem in Dolenjcem obeta Petrov dež piškave orehe, Belokranjcem pa slabe lešnike. V ljubljanski okolici (Dobrunje) se boje, da bo zavoljo Petrovega dežja malo kostanja. Edino koroški Slovenci se vesele Petrovega dežja, ker menijo, da gre potlej ajda v »košt«, se pravi, da bo dobro obrodila. Grmenje na dan sv. Petra in Pavla slabo obeta orehom in lešnikom – »kadar na Petrovo grmi, tisto leto lešnikov in orehov ni« (Štajersko).

Kadar kukavica še po Petrovem kuka, ne bo dobro leto.

 

Vir: Kurent, Niko. 1989. Praznično leto Slovencev (prva knjiga). Ljubljana, Družina.

torek, 17 oktober 2017

Župnija