Misel meseca

"
Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in
Bog živi v njem.
"

1 Jn 4,16


Sveti Vid, mučenec

SVETI VID, MUČENEC

Mučenca Vida prištevamo med najbolj čaščene svetnike na Slovenskem. To je vidno že iz števila njemu posvečenih cerkva, ki jih je 76, od tega 38 župnijskih, večinoma takih, ki se po njih imenuje tudi kraj (Šentvid, Sv. Vid). Ker so cerkve svetega Vida med najstarejšimi in segajo v začetek krščanstva med Slovenci, domnevajo strokovnjaki, da so njih postavljali v krajih, kjer so poprej častili Svetovita (Sventovita), poganskega boga Slovanov. Število cerkva, posvečenih svetemu Vidu, še ne obseže vsega čaščenja, zakaj tega svetnika so šteli tudi med 14 pomočnikov v sili, kjer se njegovo ime ne postavlja na prvo mesto, čeprav je važno. Priporočali so se mu v premnogih stiskah: za zdravje živcev oči (vida), zoper t. i. Vidov ples in božjast, ob nevarnostih bliska in ognja, zoper kačji pik, za ohranitev čistosti. Za nebeškega zavetnika so ga imeli: lekarnarji, kotlarji, pivovarji, mutci in gluhci, viničarji in rudarji pa tudi odrski igralci in plesalci. Upodabljali so ga na dva glavna načina: kot mladeniča s palmo in krokarjem, knjigo ali levom, in mučenega v kotlu ali s kotličem v roki. V rimsko-nemškem cesarstvu so mu kot  zaščitniku države dodajali še cesarske insignije (hermelin, cesarsko jabolko, orla ali petelina; tega so zmotno razlagali kot spomin na Svetovita, ki ima svoje znamenje petelina).

O življenju  in mučeništvu svetega Vida se ni ohranil noben star zgodovinsko utemeljen  opis, temveč samo fantastična legenda iz leta 600 in poznejšega časa in to v različnih oblikah. Zato je nastal dvom o njegovi resnični osebnosti. Toda prič o njegovem prisrčnem in razširjenem čaščenju imamo iz zgodnjih časov toliko, da je treba dvom o njegovi zgodovinski osebnosti zavreči. Že dobro stoletje pred nastankom legend je znano, da je v času papeža Galerija I (492-96) stala v Rimu cerkev, posvečena temu mučencu. Iz spisov sv. Gregorja I. (umrl 604) spoznamo, da so se po sv. Vidu imenovali samostani na Siciliji in Sardiniji. Še bolj trdno sklepamo iz dejstva, da tega mučenca poznajo vsi najstarejši cerkveni koledarji tako na Zahodu kakor na Vzhodu. Ti se niso držali izmišljotin, ampak obče znanih in z dokazi podprtih dejstev. Sveti Vid spada torej med tiste mučence, ki so jih kristjani dobro poznali in morda prav zato o njih nihče ni poizvedoval, ker ni bilo dvomov. Podobno vemo za grobove več mučencev, katerih mučeništva ni nihče v spisih obdelal. V dobi množičnega pokola kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom ne moremo niti pričakovati, da bi bila vsaj imena vseh žrtev ugotovljena. Ker se tudi legende opirajo na nekaj dejstev, ki so jih vsi poznali, da je bila zgodba verjetna, lahko iz njih povzamemo tisto, kar vse omenjajo. Tako smemo za čas mučeništva vzeti Dioklecijanovo dobo, za verjeten kraj mučenčevega rojstva Sicilijo, za kraj mučenja dolino reke Sele v Lakaniji (ob Salernskem zalivu) in za starost Vidovo zgodnjo mladost.

Legende so v tem primeru nastale kot razlaga resničnega Vidovega življenja in njegove smrti za vero v Kristusa in ne obratno. Iz legend je seveda treba izločiti vse tisto, kar je izmišljeno ali vanje vneseno od drugod. Za tako snov štejemo pripoved o zakoncih Modestu in Krescenciji, ki sta Vida spremljala; ker ta motiv večkrat srečujemo še drugod. Iz dogodkov, ki so v legendi, smemo izločiti še  zgodbo o izgonu hudobnega duha iz obsedenega sina cesarja Dioklecijana, ker o takem sinu ni zgodovinskih poročil. Isto velja za druge izrednosti in domišljijsko pretiravanje, vendar je tudi razločevanje težavnejše. Gotovo pripovedovanje legend izraža občudovanje vernikov nad junaško zvestobo svetega Vida Kristusovi resnici, kar je po sodbi vernikov v 7. stoletju Bog nagradil in potrdil s čudeži. Legende torej povsem ustrezajo vernosti dobe, v kateri so nastale. Tej dobi ni bilo dosti mar za trdne zgodovinske podatke.

Iz poznejšega časa vemo, da so leta 775 relikvije sv. Vida prenesli v samostan St. Denis pri Parizu. Francozi imenujejo tega svetnika Guy (izg. Gi). Odtod je del relikvij dobil 836 samostan Korvey na Vestfalskem, roko sv. Vida pa je cesar Henrik I. poklonil češkemu knezu sv. Venčeslavu (Vaclavu). Hranijo ga v veličastni cerkvi svetega Vida na Hradčanih v Pragi.

BSS XII, 1244-1248; žS II, 440-442 (J. Pavlin); LThK 102, 825-27.

Vir: Leto svetnikov (drugi del). 1970. dr. Maks Miklavčič in Jože Dolenc (ur.). Ljubljana, Zadruga katoliških duhovnikov
 



VIDOVO

(15. rožnik)

Zaradi napake v starem julijanskem koledarju so obhajali god sv. Vida že okoli leta 1400 na dan poletnega kresa. Zato je Vidovo v marsičem sprejelo neke kresne šege. Šele ko je Gregor XII. (1502-1585) koledar leta 1582 reformiral, se je god sv. Vida odmaknil od kresa za nekaj dni nazaj. Primož Trubar je lahko še zapisal:

Šent Vid ima dan nerdalši,
Lucija pak ner ta kratši,
Svet Vid ima nuč nermanšo,
Šent Lucija pak nerdalšo.

 Prepričanje, da je ob sv. Vidu najdaljši dan in najkrajša noč, si je ljudstvo po vsem Slovenskem ohranilo kljub koledarski reformi izza 400 let. Tako še danes sliši stari rek:

O svetem Vid se noč in dan vid,
Če se skrčiš, vanj trčiš,
Če se stegneš, vanj dregneš.

Sv. Vid je bil Sicilijanec in se je moral zaradi svojega krščanstva že zgodaj umakniti zdoma. Ustavil se je v Italiji, v Lukaniji, in tam širil krščansko vero. Dioklecijan je zvedel zanj in ga dal privesti v Rim. Z mučenjem ga je hotel prisiliti, da bi žrtvoval bogovom. Toda nobena muka se ga ni prijela. Tudi v kotlu vrelega olja ni utrpel škode – takšnega navadno upodabljajo. Umrl je v Lukaniji naravne smrti.

V 15. stoletju so ga uvrstili med 14 pomočnikov v sili, s tem so pospešili njegovo čaščenje. Na Slovenskem ima sv. Vid nad 20 farnih in okoli 25 podružničnih cerkvá; prednjači pa spet ljubljanska škofija z 9 farnimi cerkvami in 17 podružnicami, ki nosijo njegovo ime. Da so krščanski misijonarji s sv. Vidom med Slovani uspešno spodrivali slovansko božanstvo poletnega Kresa (»Svetovit«), ostaja samo domneva.

Ponekod upodabljajo črnega petelina zraven sv. Vida. Petelin je židovskega izvora (»kapporo«) in naj bi – namesto »grešnega kozla« - vzel vse nase, tudi božjast in padavico. V nekaterih tujih cerkvah so še danes ohranjeni kurniki, v katerih so spravljali črno kuretino, ko so jo prinašali nesrečni bolniki v dar, da bi po priprošnji sv. Vida njihova bolezen prišla na živali. Da je črni petelin ob sv. Vidu v zvezi s Svetovitom – ki je imel dva simbola: belega konja in črnega petelina – potemtakem ni verjetno.

Kako imenitno je moralo biti včasih Vidovo, pričajo redki ostanki šeg, kakršne se drže le prav velikih praznikov. Na Notranjskem (Št. Jošt nad Vrhniko) do nedavnega na ta dan prav nič niso delali na polju. Na Dolenjskem je veljala ponekod (okolica Mirne Peči in Sv. Križa ob Krki) za velike praznike značilna prepoved, da nikar ta dan plezati na drevo, zlasti ne na češnjo. Zanimivo, da so sv. Vida v prejšnjem stoletju v Motniku čredniki častili kot »ovčjega patrona«.

Vidovo pomeni začetek »kmečkega poletja«. Krompir naj bi bil dotlej že osut in v Vidovem tednu zelje posejano. Košnja se obeta, kakor poje pesem:

Prišel bo sveti Vid,
Češnje zorijo.
Fantje po travnikih
Travco kosijo.

Vsaki ima kosó
Ostro nabrušeno,
Ko se bo storil svit,
Grejo kosit

Splošno znani rek, da je sv. Vid češenj sit, je nastal pač v dobi starega koledarja. Če je vreme ugodno, češnje o Vidovem pač zorijo; edino na Vipavskem in v Brdih so že dozorele. V Suhi krajini menijo hudomušneži, da je sv. Vid lahko češenj sit, ker jih ne zoblje. Po nekaterih krajih pa je češenj vendar že toliko, da se jih lahko vsak nazoblje, če so le obrodile. Kadar jih ni, se pri Šentvidu na Dolenjskem šaljivo tolažijo:

Če jih ni,
Pa vseglih prebij!

Na Bizeljskem imajo zanimivo navado; da za god sv. Vida ali pa za Vidovo nedeljo spletejo iz zrelih češenj velik zvon, ki ga obesijo na glavni oltar. Po maši ga snamejo in prirede zanj »licitanto« za cerkvene pevce.

»O sv. Vidi pa se,« kakor pravi pregovor izpod Kuma, »marsikje tudi že skoz trebuh vidi«. Zaloge so skopnele in ljudje težko čakajo prvih pridelkov. Češnje so še slaba tolažba, a ječmen že pomeni konec prve lakote. Sicer pa tudi drugo žito že zori. Tega se veselijo v Soški dolini.

Za sveti Vid
Se malo kruha vid.
O svetem Petri
Ga bomo vsak dan malo pekli.

Na Homcu pravijo, da »sv. Vid rž za uho klofuta« - tedaj se ji namreč klasi povesijo. Vendar pa prav ob svetem Vid grozi ponekod nevarnost megle. Megla je za ta čas zelo pogosta na njivah. Star notranjski pregovor (Vrhnika) celo pravi: »Ne boj se turške vojske, ampak sv. Vida rose!« iz obilne rose se kuha megla. »Megle žito izpijajo« so pravil včasih na Štajerskem. Še več, tudi zdravju so škodljive: »Megla pomeni pomor.« Če ob sv. Vidu megla visoko drži, umirajo gospoda; če nizko, pa kmetje« (Bela Krajina).

Tudi škodljivci po njivah se pojavljajo. Ljudje se boje posebno »belega črva« na rahlih sadikah in krompirju. Na Notranjskem in Gorenjskem so se priporočali sv. Vidu, da bi obvaroval pridelke pred njim.

Ker je sv. Vid eden izmed 14 pomočnikov v sili, se je ljudstvo zatekalo k njemu tudi v boleznih. Posebno v dveh boleznih živčnega izvora, pri padavici ali »svetega Vida plesu« in pri božjasti, zlasti pri otroškem »frasu« (Eclampsia infantium), ki so ju nekoč imeli za obsedenost, so se priporočali sv. Vidu za pomoč. Navajala jih je k temu podrobnost iz njihovega življenja: legenda namreč pravi, da je sv. Vid odrešil Dioklecijanovega sina, ki ga je mučil zli duh. Na Gorenjskem (Mengeš) se priporočajo sv. Vidu še zoper kačji pik in strelo.

Slovenska (in hrvaška) posebnost je, da se zatekajo k sv. Vidu tudi pri očesnih boleznih. Pomota pri razlagi imena (Vid-vid) je naredila iz njega pomočnika za oči in vid. V Beli krajini (Adleščiči) so hodili nekateri zjutraj pred soncem po ovsu (»zubu«) in v cunjo nabirali roso. Cunjo so potem oželi in tekočino spravili kot lek. Kadar so koga oči bolele, si jih je močil s to »roso«. Tudi Črnomaljci so ta dan roso brali in si z njo »prali« bolne oči. Okoli Metlike so hodile nabirat roso predvsem ženske. Z robci so mahale po rosi in mokre robce ožemale v steklenico. Belokranjci so zato radi romali k sv. Vidu v Ozalj na Hrvaškem. Tudi na Notranjskem (Hotedrščica) in v Prekmurju (Nedeljica) je sv. Vid pomočnik za zdrave oči in dober vid.

O vremenu sv. Vida velja, da ne sme biti dežja, ker je to slabo za letino.

Dež svetega Vida za strn ni nič prida (Raka).

Dež o svetem Vidu ni ječmenu k pridu (okolica Logatca).

Če o svetem Vidu dežuje, je potlej ječmen slab (okolica Laškega).

Če je na ta dan dež, bo pšenica slaba in vino habi (Črnomelj):

Vir: Kurent, Niko. 1989. Praznično leto Slovencev (prva knjiga). Ljubljana, Družina.

torek, 17 oktober 2017

Župnija