Misel meseca

"
Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in
Bog živi v njem.
"

1 Jn 4,16


SVETA PRIMOŽ IN FELICIJAN, MUČENCA

SVETA PRIMOŽ IN FELICIJAN, MUČENCA

O življenju bratov in mučencev Primožu in Felicijanu vemo le malo. Bila sta rimska državljana in zaradi krščanske vere za Dioklecijana obglavljena. Staro poročilo trdi, da sta bila rodna brata, doma v Sabinskih gorah. Še mlada sta prišla v Rim, kjer so ju poganski duhovniki naznanili oblastem kot kristjana. Junaško sta prenesla mučenja in bila nato obglavljena. Rim ju je zelo častil v baziliki na Nomentanski cesti. Njuno čaščenje se je tudi na Slovenskem zelo razširilo, saj jima je posvečenih okoli 30 cerkva, največ v ljubljanski škofiji – 2 farni cerkvi in 16 podružnic. Najbolj znana je božjepotna cerkev sv. Primoža nad Kamnikom, sezidana vsaj že v 12. stoletju, posvečena v 14. stoletju, dokončana pa šele pred dobrimi 500 let (1459). Cerkev slovi zaradi krasnih stenskih podob (fresk). Božja pot je v 17. stoletju, kakor poroča Valvasor, tako slovela, da je na god obeh mučencev priromalo k njej 15 fara. Papež Bonifacij IX. je leta 1396 s posebnim pismom dovolil za vse večje Gospodove in Marijine praznike in njih osmine, pa tudi za praznike svetnikov, za god sv. Primoža in Felicijana in za obletni dan cerkvenega posvečenja posebne odpustke vsem vernikom, ki kapelo obiščejo, v njej pobožno molijo in prispevajo za popravo in zidavo cerkve.

Češčenje sv. Primoža in Felicijana sega tja v deveto stoletje, torej v čas, ko so naši predniki sprejeli krščansko vero. Kdaj in od kod so prenesli k sv. Primožu ostanke svetih mučencev – ostanki so v grobnici sredi cerkve – ne vemo. Pismo iz leta 1492, ko so cerkev posvetili, pove, da so v dobi turških vojska iz samotne gorske cerkve prenesli svetinje v Kamnik. Bilo je to bržkone leta 1471. močne turške čete so prvič vdrle v našo deželo leta 1469. strašno pa je bilo leto 1471. Takrat so Turki razdejali samostan v Gornjem gradu, oplenili samostan v Mekinjah in Velesovem, redovnice pa odgnali s seboj. Na Kranjskem so razdejali ali poškodovali štirideset cerkva, na Štajerskem štiriindvajset; v sužnost so odvedli s Kranjskega okoli deset tisoč ljudi, s Štajerskega pet tisoč; razdejali so pet trgov in dvesto vasi. Da bi bili Turki prišli tudi do cerkve sv. Primoža in Felicijana na gori, o tem ne govori nobeno poročilo; in že samo po sebi to ni verjetno. Pač pa je razumljivo, da se ljudem dragocene relikvije v samotni gorski cerkvi niso zdele dosti varno shranjene, zato so jih prenesli v Kamnik v cerkev sv. Jakoba. Cerkev sv. Jakoba v Kamniku je bila takrat še podružnica mestne župnije. Leta 1494 so meščani poleg cerkve zidali samostan; vanj so se naselili frančiškani in prevzeli  v oskrbo  cerkev sv. Jakoba.

Ljudje, ki so radi romali k svetnikoma v cerkvi na gori, so želeli, naj bi njune svetinje vrnili v cerkev na gori. Ker je kamniška župnija tedaj spadala še pod Oglej, je bilo za to treba dovoljenje oglejskega patriarha. Leta 1597 se je tedanji kamniški župnik obrnil s pismom na patriarha in ga prosil, naj dovoli, da se svetinje zopet prenese v cerkev sv. Primoža in Felicijana. V pismu navaja med drugim: Cerkev, kjer se sedaj hranijo svetinje, je temna in malo obiskana. Gori na hribu pa je lepa, s slikami okrašena cerkev, tako lepa, kakor komaj katera na Kranjskem. V njej je še grob teh mučencev. Pri cerkvi so veliki shodi. Prejšnje čase so bili še večji in pogostejši iz Kranjske, Koroške in Štajerske. Ko so pa ljudje spoznali, da cerkev na hribu ne hrani več svetih relikvij, so začeli romanje opuščati in bati se je, da bo božja pot opešala. Ker patriarh prošnje ni uslišal, se je vsa stvar zavlekla do leta 1628, ko je patriarhov odposlanec razsodil, naj del svetinj ostane v Kamniku v frančiškanski cerkvi, drugi del pa naj se v slovesni procesiji prenese na goro. Tako se je tudi zgodilo. Shodi na gori so zopet oživeli in na god sv. Primoža in Felicijana so ljudje v trumah romali na goro.

Ne bo odveč, če ob imenih Primoža in Felicijana, ki jima je posvečena cerkev na planini nad Kamnikom, opozorimo na dragocenost fresk v tej cerkvi. Umetnostni zgodovinar dr. Cevc jih označuje kot »veličastno uverturo« v slikarstvu 16. stoletja, in »ne spadajo le med vrhunske spomenike naše renesanse, ampak naše starejše umetnosti nasploh«. Datirane so z letom 1504.

Največ takih umetnostnih spomenikov hrani Rim, dobimo pa jih tudi še v Stockholmu, Salzburgu, Padovi in Palermu, nekaj manj v zahodni Evropi.

Vir: Leto svetnikov (drugi del). 1970. dr. Maks Miklavčič in Jože Dolenc (ur.). Ljubljana, Zadruga katoliških duhovnikov.
 

SV. PRIMOŽ IN FELICIJAN

(9. rožnik)

Bila sta brata žlahtnega rodu in zaradi vere za Dioklecijana obglavljena. Njune relikvije so prenesli v zgodnjem srednjem veku v Salzburg, od koder se je širilo njuno čaščenje tudi v naše dežele, kjer imata okoli 30 cerkvá, največ v ljubljanski škofiji (2 farni cerkvi, 16 podružnic). Posebno znana je božjepotna cerkev sv. Primoža nad Kamnikom, sezidana že v 12. stoletju, posvečena v 14. stoletju; dokončana pa šele leta 1459. Cerkev slavi zaradi prekrasnih stenskih podob (fresk). Božja pot je v 17. stoletju, kakor poroča Valvasor, tako zelo slovela; da je na god obeh mučencev priromalo k njej 15 fará in da so obiskovali shode ne samo Kranjci, ampak tudi Štajerci in Korošci.

Pri Sv. Primožu nad Kamnikom so blagoslavljali ajdo. Duhovnik je pri shodu blagoslovil veliko posodo ajde, cerkovnik pa jo je nato delil romarjem, ki so jo doma pomešali med semensko ajdo. Romarji so prinesli nekaj več ajde tudi s seboj in jo dali cerkovniku, ki je imel po ajdovi žetvi tudi pravico do ajdove bere. Obhodil je za to vse Sorško polje in vse vasi od Kamnika in Kranja do Škofje Loke in Ljubljane.

K Sv. Primožu v Podjuni so se v prejšnjih časih ljudje zatekali po pomoč, kadar so deželi grozile kobilice.

»Primožev dež« pomaga, da lahko gospodinje zelje sade (Notranjsko).

O Sv. Primožu se paša začne (Dovje).

Sv. Primož gobe seje (Grosuplje).

Sv. Primožu se priporočajo zoper gliste (Štajersko).

Sv. Primož pripelje muhe v deželo.

Če o sv. Primožu sáde zeljnate sadike, se gotovo primejo, ker je sv. Primož devetkrat prisegel, da se bodo prijele (Homec).

Vir: Kurent, Niko. 1989. Praznično leto Slovencev (prva knjiga). Ljubljana, Družina.

torek, 17 oktober 2017

Župnija